Bigpackmedia: Grafično oblikovanje

19. januarja 2009 sva z Mitjo na avstrijskem Dunaju sedla na letalo Niki in se čez 5 ur zbudila v majhnem, rastočem mestecu Marsa Alam na jugu Egipta tik ob Rdečem morju. Po zanimivem sprehodu po praznem mestecu je ekipa 19-ih Slovencev-potapljačev sedla na avtobus, ki nas je odpeljal do pristanišča, kjer nas je že čakal skoraj 30-metrski Nile Sat II s celotno posadko.

 

Akomodacija

Ob prvem vstopu na ladjo smo potapljači najprej začudeno in malce skeptično opazovali mlade domačine, kako prenašajo našo prtljago na ladjo. Postopek je potekal tako, da so iz avtobusa najprej zložili prtljago na avto s prikolico, se peljali z njo do konca še nezgrajenega pomola po gromozanskih luknjah in kamenju do konca pomola, nato zložili prtljago na čoln, se odpeljali do zasidrane ladje in nato preložili prtljago na ladjo, brez kakršnegakoli spodrsljaja ali nerodnosti. Suhljati mladi fantje so si našo prtljago z vso potapljaško opremo podajali kot smokije. Sledila je nastanitev in seznanjenje s posadko ter pravili na ladji.

 

Dve kili zraven in lifestyle

Ladja je izplula iz pristanišča in naslednje jutro (oz. bolje rečeno dopoldan, ker se dnevi tukaj začenjajo v zelo zgodnjih urah) smo imeli že prvi, testni potop, ki je minil brez problemov. Šele na drugem potopu pa sem v dokaj nerodni situaciji (ko sem sredi Rdečega morja ostala edina na površju, kolegi-potapljači pa 15 m pod mano), panično ugotovila, da sem 50 m stran od ladje in edina na površju premalo obtežena. Slanost Rdečega morja in neoprenska obleka sta tukaj očitno naredila svoje. Rešil me je inštruktor Bojan, ki je rizkiral hitri dvig na površje in me z vso silo potegnil dol, dokler ni pritisk na globini opravil s problemom, ki sem ga imela. Po potopu sem si dovolila nahruliti buddyja, ki me ni počakal in je začel potop brez mene. Ko je priznal svojo zmoto, mi je moral obljubiti, da se me bo v prihodnje v prvih treh potopih v tujem oceanu držal kot rit srajce.

Prvi dan potapljanja smo že izkusili način življenja, ki nas bo spremljal ves čas, ko bomo na ladji. Za večino je bil to en teden, midva z Mitjo sva imela čast, da sva lahko ostala dva tedna (zahvala ProDive!). Od 6:00 zjutraj pa do 22:00 je to zgledalo takole: bujenje, potop, zajtrk, kava, potop, kosilo, potop, malica, potop, večerja, pijača, spanec. In ves teden sem se pridno zbujala ob 6:00 in se odpravljala spat najkasneje ob 22:00, kljub temu, da smo ob prihodu v Egipt morali uro prestaviti za eno uro naprej.

Zamah s krili za kilo planktona

Potopi so bili enkratni. Ker smo se že ob začetku tedna zagnali na sam jug, območje St. John's tik ob meji s Sudanom, smo v naslednjih dnevih do konca tedna pluli samo na tem območju in se komaj zadnje dni pomikali navzgor proti severu. Čeprav pravijo, da je na severu Egipta mnogo več za videt (kar je seveda relativno), lahko to tudi sama zanikam, namreč eden izmed potapljačev na ladji v 20-ih letih potapljanja še ni videl mante. Z Mitjo imava izpit komaj od julija, pa sva jo v prvem tednu potapljanja v Egiptu (prvič v Rdečem morju ali dlje od Jadranskega), videla kar dvakrat! In to ne kakršnekoli mante; bila je čudovita, odrasla, družabna manta, ki nam je na grebenu Habili Ali v začetnih dneh potapljanja pripravila pravo pravcato predstavo. S seboj je pripeljala še eno, manjšo manto, s katero sta celo večnost, dokler je pač bilo dovolj zraka, plavali okoli nas, štirih presrečnih potapljačev, ki smo ju videli. Občutek ob plavanju z manto je kot injekcija sreče, kot sanjsko in nerealno doživetje, ob katerem se počutiš, kot da si v transu. Na srečo sva manto videla spet drugi teden, kjer sva posnela tudi par čudovitih fotografij. Tista žal ni imela petmetrskega razpona kril, pa dobro. Nekateri potapljači sploh niso imeli sreče, da bi jo videli.

Kjer se tokovi stikajo...

Na istem grebenu smo v prvih dnevih opazili še eno veliko ribo, pravzaprav morsko zverino, strah in trepet ribic ter adrenalinski šok za potapljače. Začelo se je že na začetku potopa. Iz čolna smo skočili v vodo in se pripravljali na potop. V popravljanju maske in testiranju njene tesljivosti ter globine pod sabo sem pomočila glavo v vodo in 15 m pod sabo videla dve ribi. Takrat še nisem vedela, ali sta to, kar mislim da sta, za spraševanje sopotapljačev pa je bilo že prepozno, ker sta ribi do takrat že odplavali. Potopili smo se na globino in voda je postajala vse bolj in bolj hladna. Inštruktor Ahmed je imel prav, ko je na briefingu razlagal o tokovih. Točno tam, kjer sta se tokova iz ene in druge smeri okroglega grebena stikala, smo zagledali jato tun in barakud. In kjer so jate velikih rib, so tudi... Plavali smo naprej in opazovali greben, nakar se je iza grebena proti nam začela izrisovati riba s prepoznavno hrbtno plavutjo. Bil je pravi pravcati morski pes z belo packo na hrbtni plavuti (najbrž grey reef shark) in prav čudovit. Ker mu je vrsta potapljačev prekrižala pot, sam pa je deloval precej lenobno, se je malce odmaknil od grebena in mimo nas plaval v nasprotni smeri okroglega grebena. Doživetje je bilo naravnost fantastično! Da sploh ne omenjam drugega tedna, ko sva morskega psa na istem grebenu z Mitjo posnela iz le par metrov razdalje.

Nočni potop

Lionfishi so ene izmed najlepših ribic v toplih morjih. Vsak, ki jih vidi na sliki, je blažen. Redkokdo pa ve, da te lahko ta čudovita rdeče-belo-črna ribica paralizira za več ur. Nevedoč, kaj ta ribica zmore, sva se z Mitjo odpravila na nočni potop. Robi mi je posodil svetilko, oblekla sva neopren, odprla jeklenki in skočila v vodo. Še enkrat testiranje Mitjevega kompenzatorja in moje izposojene svetilke. Vse vredu, gremo dol. Potopila sva se na dokaj plitko dno, jaz s precejšnjim cmokom v ustih, saj je imela moja svetilka zelo ozek snop in sem imela pregled samo nad tistim mestom, ki sem ga osvetila s svetilko. Vsako migajoče bitje se je torej pred mano izrisalo za kakšno sekundo in nato hitro izginilo v temi.

Pred sabo sva zagledala dva lionfisha. Očitno sta imela rada svetlobo, saj sta se ob prvem stiku s svetlobo iz svetilke premikala z vsakim gibom, ki sva ga naredla. Tudi drugi lionfishi so opazili svetlobo in se iz vseh strani začeli premikati proti nama. Naenkrat jih je bilo okoli naju 8 (osem!!) in še kar so prihajali iz vseh strani. Ker sem bila na tem potopu brez kape (zakaj že?), sem za vratom začutila rahel dotik in se obrnila. Tik mimo moje glave je plaval lionfish direktno proti snopu svetlobe pred mano. Ko se je lionfishev nabralo že toliko, da je bilo nemogoče brez njihovega spremstva in straha pred strupenimi bodicami plavati naprej, sem svetilko obrnila nazaj, stran od sebe, da bi ribe plavale tja, jaz pa sem hitro odplavala naprej v čisto trdo temo. Na srečo so te ribe prepočasne, da bi naju lahko dohitele.

Krilate ribe in oceanik

Z osvetljevanjem majhnih in malce večjih grebenčkov se je prebudilo vsako bitje, ki ga je med spancem zmotila svetloba; kaj pa plenilci, ki čez dan počivajo, ponoči pa iščejo hrano? S čim večjim se na srečo nisva soočila, so pa imeli to priložnost drugi potapljači. Nek večer smo namreč ob ladji bili priča akciji tisočerih flying fishev, ki so skakali iz vode. Direndaj in čofotanje po vodi je očitno privabilo tudi druge ribe, v daljavi je nekdo zagledal plavut. Bil je morski pes oceanik in ni minilo pet minut, dokler niso najbolj pogumni potapljači že pripravljeni poskakali v vodo. Ti so iz vode prinesli tudi nekaj srhljivo bližnjih posnetkov te morske zverine, dokler ta ni odplavala nazaj v popolno črnino.

Nočni potopi so zagotovo najčudovitejši za podvodne fotografe, so pa od dnevnih potopov precej bolj adrenalinski. Straha, ki sem ga doživela na nočnem potopu, ko sva se iz potapljanja na globini 13 m soočila z robom tega plitkega grebena, sploh ne morem opisati. Na briefingu se nama je zdelo, da bo stik s 'steno' zgledal kot vertikalni zid navzgor, nisva pa pomislila, da bi lahko šlo za zid, ki razmejuje tla tega grebena z odprtim morjem, torej gre navzdol kot vertikalni prepad! Nezavedajoč se tega sva plavala proti robu in naenkrat usmerila obe svetilki proti prepadu. Pogled v popolno temo podvodnega prepada je bil tako srhljiv, da če bi se v tistem trenutku pojavila tam še kakšna riba ali kakršnokoli bitje, podvodni računalnik še tedne ne bi nehal piskati. Da ne omenjam, kakšni so lahko tokovi na odprtem morju; če se izgubiš na nočnem potopu, ti sredi teme več nihče ne more pomagati.

Otok Sernaka in potopljena ladja

Eden najzanimivejših briefingov je bil tisti pred potopom ob otoku Sernaka. Nekje pod našo ladjo nas je čakala potopljena ladja, ki je pred leti tukaj potonila in pristala diagonalno na dnu od globine 20-50 m. Potapljači smo skočili v vodo in se pripravili na potop. Že na parih metrih je bilo mogoče zaznati slabo vidljivost, ob čemer postane izkušnja pod vodo toliko bolj adrenalinska, saj je edina prava navigacija potapljaški računalnik, ki kaže globino, na kateri se nahajaš. Vse ostalo je le modrina, delci in kakšna riba, ki priplava mimo tebe. Ob potapljanju navzdol in čakanju, da se nekje okoli nas izriše tista ladja, ki si jo bomo ogledali, sem postajala že prav nervozna, saj smo plavali praktično v prazno. Obrnila sem se proti sopotapljaču in naenkrat zaznala nekaj velikega za sabo. Obrnila sem se in tik pred mano se je začela izrisovati prava pravcata orjaška potopljena ladja. Računalnik je pokazal globino 40 m in pritisk je bil že kar velik. Čutila sem masko, kako pritiska na moj obraz. Oči so bile vedno bolj izbuljene, pritisk me je vedno hitreje vlekel v globino. Hitro sem napolnila kompenzator in se stabilizirala na željen nivo. Čutila sem, kako se moje telo stiska, primilo pa me je že par martinijev, ki jih čutiš, ko dušik zastruplja tvoje telo. Ladja je bila fantastična, na njej se je ustvaril že pravi podvodni ekosistem. Ko je potekel čas, ki ga lahko preživimo na tej globini, smo se začeli dvigovati na površje. Deco postanek smo opravili na grebenčkih v neposredni bližini otoka, kjer smo videli tudi nekaj fantastičnih koral in ribic. Da je bil potop malce zahtevnejši od drugih, me je spomnil tudi Gerhard, ki je ob vrnitvi na ladjo tako priletel do mene in preveril stanje mojega potapljaškega računalnika. 'No deco' je bil dovoljšen dokaz za to, da sem potop opravila brezhibno.

Na srečo se je dvotedensko potapljanje v Rdečem morju za vse končalo srečno. Razen manjše poškodbe ob ugrizu orjaškega Napoleona, incidenta ob plavanju na površju tik nad ostrim koralnim grebenom in vnetja srednjega ušesa našega inštruktorja (ki je v celem tednu opravil le dva potopa), smo se v Slovenijo vsi vrnili srečno in zdravo. Zadovoljni s prav vsemi potopi, ki smo jih opravili, prijetno družbo in fantastično posadko, ki nam je vsak dan pripravljala presenetljivo okusne jedi, že razmišljamo, kako se bomo kmalu lahko spet vrnili v Egipt. Potapljanje morda res ni najcenejši šport, je pa doživetje ob raziskovanju podvodnega sveta neprecenljivo.

• Več slik si oglejte tukaj: http://www.bigpackmedia.com/blog/170-potapljanje-diving-in-red-sea-egypt

< Prejšnja		Naslednja >